Eva Bičič je diplomirala leta 2003 na takratni Visoki šoli za zdravstvo Univerze v Ljubljani. Takoj po diplomi je za kratek čas delala v Ljubljani. Nato je pred 13 leti odprla svoje podjetje. V okviru lastnega podjetja na različnih področjih opravlja dejavnost strokovnega svetovanja v severnoprimorski regiji. Kot pravi sama, se po diplomi študij pravzaprav šele začne. Zaveda se, da brez nenehnih usposabljanj in izpolnjevanj v stroki pač ne gre.
Na katerih strokovnih področjih trenutno delujete in katera od aktivnosti ima najvišjo prioriteto?
Moje delo zajema tri glavna področja strokovnega svetovanja in sicer na področju higiene živil in notranjega nadzora, na področju varnosti materialov, ki so namenjeni za stik z živili ter na področju priprave načrtov za preprečevanje razmnoževanja legionele v nastanitvenih objektih, šolah, vrtcih, športnih objektih ipd. Ne morem reči, da je katero izmed delovnih področji pomembnejše od drugega. Vsa področja so iz mojega zornega kota enako pomembna. Ko opravljaš delo zunanjega strokovnega svetovalca je nujno, da se vsakemu izmed področji absolutno posvetiš in ga obravnavaš kot najpomembnejšega v danem trenutku. Je pa res, da se pri svojem delu največ srečujem s strokovnim svetovanjem na področju zagotavljanja higiene živil in preventivnega notranjega nadzora v živilskih obratih. Pravzaprav ga dojemam kot krovnega, saj sem s tem področjem dejansko pred 13 leti tudi začela.
Na samostojno pot ste krenili kmalu po diplomi. Kaj je bil razlog za to? Na kakšne prepreke ste pri tem naleteli? Kaj vas je gnalo naprej?
Ko človek konča študij je sicer vesel in ponosen, da je zaključil eno poglavje v svojem življenju, vendar se hkrati srečuje tudi z negotovostjo v smislu kaj sedaj in kam naprej. Ampak to je sestavni del življenja. Vsi se s temi občutki srečujemo, le govorimo ne o njih. Vsak potem te začetke prebrodi po svojih najboljših močeh. Kot povedano že v uvodu, sem za kratek čas po diplomi delala v Ljubljani, vendar mi je bilo ob dveh majhnih otrocih in možu, ki je opravljal delo komercialista na terenu to prenaporno. Zato sem se delu v Ljubljani odpovedala. Mogoče se to bere malo čudno, ampak človek mora biti iskren do sebe in si priznati kaj zmore in česa ne in dobro je, da potem skladno s tem tudi ravna. Druge strokovne zaposlitve pa takrat v Gorici ni bilo na vidiku. Mogoče bi se kakšna našla, ampak povsod so bile potrebne izkušnje. Teh pa sem imela premalo. Tako sem se odločila, da bom, glede na dano situacijo, pogledala v pridelke (beri znanje), ki sem jih tekom študija nabrala v svoji košari in iz tega nekaj skuhala. Uh ja, če pogledam nazaj, veliko je treba vložiti. Predvsem sebe in svojega znanja. Se dolgo časa in vedno znova dokazovati, včasih tudi pasti, pa se pobrati in iti naprej. Menim, da je tako povsod, na vseh področjih. Več sebe kot vložiš, več prejmeš. Ampak vedno je treba gledati na danosti in zmožnosti, ki jih imaš. Zagotovo pa drži ena mojih rim:
“Ko stopaš novim začetkom naproti, te spremlja polno kamenja ob poti.”
Kako veliko je sedaj vaše podjetje?
V začetku sem bila zaposlena samo jaz, občasno pa sem imela pomoč študentov pri enostavnih pisarniških opravilih. Trenutno je poleg mene v podjetju redno zaposlena še ena diplomirana sanitarna inženirka, ki samostojno opravlja delo strokovnega svetovalca na področju higiene živil in preventivnega notranjega nadzora v živilskih obratih ter študent ekonomske smeri za pomoč pri tajniških in deloma računovodskih opravilih.
Ko ste pričeli samostojno pot je notranji nadzor temelječ na načelih sistema HACCP v Sloveniji ravno postal zakonsko obvezen v vseh živilskih obratih. Kakšen je vaš pogled nazaj na razvoj tega področja? Kako ocenjujete razvoj zagotavljanja varnosti živil v vseh teh letih?
Ko pogledam nazaj se mi zdi, da smo se na začetku vsi po malem lovili. Svetovalci, nosilci živilske dejavnosti (NŽD) in morda tudi nadzorni organi. Bilo je povsem novo področje, za katerega nismo ravno vedeli kam nas bo peljalo. Za svoj krog strank lahko rečem, da se je z vpeljavo notranjega nadzora higiena v živilskih obratih in ozaveščenost ter zavedanje zaposlenih o pomembnosti higiene živil dvignila na višjo raven. Nikoli ne bom pozabila mag. Kristine Likar in njenih besed »Dragi moji, vse se začne in konča pri higieni!« In res je tako! Pomen teh besed sem dobro začutila šele na terenu. Nič ne pomaga imeti vrhunsko opremo, če je le – ta neustrezno vzdrževana in če zaposleni pri delu ne spoštujejo načel dobre higienske prakse. Tudi zato so tematska in ciljana usposabljanja zaposlenih smiselna in iz prakse povedano, največkrat tudi zelo učinkovita. A to je kot tek na dolge proge. Stalno je treba trenirati, če želimo biti v formi. Nič ni prirojeno ali samoumevno. Nič ne bo obstalo, če ne bomo obstoječega krepili. Osebno menim, da sta le kontinuiran preventivni notranji nadzor in stalna usposabljanja osebja vključno z odgovornimi osebami edino zagotovilo za dolgoročen uspeh, ne glede na področje dela. Nekoliko drugačno je lahko stanje pri tistih NŽD, ki iz različnih razlogov nimajo ustrezno vzpostavljenega preventivnega notranjega nadzora, nimajo lastnega strokovnega kadra oz. ne sodelujejo z zunanjim strokovnim sodelavcem. V takih primerih higiensko stanje zelo nazaduje in je ob obisku uradnega nadzora lahko že kritično.
Pri svojem delu verjetno sodelujete z različnimi strokovnimi profili ljudi. Nam lahko naštejte s kom vse sodelujte in na kakšen način to sodelovanje poteka?
Res je. Pri svojem delu se srečujem s kuharji, mesarji, natakarji, čistilkami, sobaricami, negovalkami, medicinskimi sestrami, veterinarji, živilskimi tehnologi, agronomi, vzgojitelji, profesorji, mikrobiologi, kemijskimi inženirji, strojniki, arhitekti, ekonomisti. Res širok spekter poklicev. In na vse gledam kot strokovnjake od katerih se lahko marsikaj naučim. Vsako situacijo jemljem kot priložnost za učenje.
Sodelovanje? Ja, ključno je sodelovanje in zavedanje, da smo vsi členi v stroki enako pomembni, da se znamo poslušati in tudi slišati ter se pogovarjati. Pogovarjanje, dogovarjanje, usklajevanje, prilagajanje, izboljševanje. Vse to so moji zvesti pripomočki za učinkovito sodelovanje.
Kako doživljate vlogo diplomiranega sanitarnega inženirja pri vašem strokovnem delu?
Če se osredotočim na svoja delovna področja, sem vedno v vlogi zunanjega člena in s tem neke vrste opazovalec. Kot opazovalec pa človek drugače doživlja stvari, kot tisti, ki je neposredno vključen v delovni proces. Z znanjem različnih področji, ki ga kot sanitarni inženir imam (npr. higiena živil, higiena različnih delovnih procesov, osnove projektiranja, zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode, mikrobiologija, kemija, poznavanje različnih tehnologij,…) mi je nekako domače, da širše gledam na celotno situacijo in med sabo prepletam različne vsebine. Iz perspektive zunanjega opazovalca se namreč lažje ugotovi morebitne napake, nepravilnosti in tudi poišče vzroke zanje.
Kje vidite prednosti sanitarnega inženirja v kontekstu vaše dosedanje poklicne poti?
Osebno menim, da sanitarni inženirji tekom šolanja pridobimo širok spekter različnega strokovnega znanja. Zaradi širine strokovnega področja je potem nadgradnja ali specializacija v posamezen segment lažja in pogosto tudi nujno potrebna. Dovolj smo pogumni, da si dovolimo podrobneje raziskati področja, ki jih še ne poznamo ali jih ne poznamo poglobljeno. Dovolj smo fleksibilni, da se znamo prilagajati trenutnim potrebam in izzivom s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Ker smo bili morda kot profil v preteklosti, z izjemo uradnega nadzora in strokovnega dela na takratnih zavodih za zdravstveno varstvo, nepoznani, smo razvili tudi veliko mero samoiniciativnosti. Menim, da so vse naštete lastnosti naše prednosti. Zase velikokrat uporabim svoj citat: “Sanitarka – večna univerzalna ustvarjalka.”
Kje vidite izzive v bodoče?
Glede na dosedanje izkušnje moram reči, da pogrešam bolj striktno zakonodajo na področju zahtev glede strokovne izobrazbe za delo z živili. Menim, da je bilo to v preteklosti boljše zastavljeno. Posameznik je šel skozi tri ali štiri letni učni proces tekom katerega je osvojil različna znanja iz svojega strokovnega področja. Danes temu ni več tako. Danes v gostinstvu delajo npr. avtoličarji, mehaniki, administratorji, gimnazijski maturanti, itd. V proizvodnji živil pa se velikokrat zaposli tuje delavce. Nepoznavanje jezika je zato velik izziv. Prav tako smo vsakodnevno priča migracijam ljudi iz različnih koncev sveta. Zagotovo jih bo nekaj ostalo tudi v Sloveniji. Tudi ti ljudje se bodo najverjetneje prej ali slej nekje zaposlili, morda tudi v živilskih obratih. To sicer ni nič narobe, če se le pravilno pristopi ter delavcu zagotovi ustrezno učenje jezika in nato ustrezno usposabljanje za delo, ki ga bo opravljal. Zadnje čase se tudi sama pri svojem delu pogosto srečujem s tujci, konkretno z Italijani in italijanskim jezikom, kar ni tako nenavadno, saj živim ob meji. Nekateri od teh so pri nas zaposleni v živilskih obratih, drugi so samostojni podjetniki, ki se iz različnih vzrokov odločajo za odpiranje podjetji v Sloveniji. Čeprav sem zagovornik slovenskega jezika in menim, da bi morali vsi, ki delajo v Sloveniji znati slovenski jezik, se hkrati zavedam, da se, z znanjem tujih jezikov, tudi meni širi obzorje.
Tekom najinega pogovora je na plan prišla tudi vaša umetniška plat. Bi za našimi bralci za konec morda delili še kakšno rimo?
Ne vem sicer, če mi je umetnost blizu, zagotovo pa mi je všeč in jo opazim. Ljubiteljsko se ukvarjam s keramiko in rada pišem pesmi. Pa naj bo za konec ena prognostično – razmišljujoča pesnitev za vse nas sanitarce:
Sanitarci bomo še naprej po terenu hodili,
različna področja po dolgem in po čez prevetrili.
Marsikje pri delu na prepreke naleteli
a jih zagotovo uspešno preživeli.
Ali bomo ob tem se le jezili
ali nova spoznanja/znanja pridobili?
To naj se po svoji moči
kar vsak sam odloči!
Intervju izvedel: mag. Andrej Ovca
