Higiena okolja, poznana tudi kot zdravstvena ekologija, se ukvarja z obvladovanjem (preprečevanjem in odstranjevanjem) dejavnikov okolja, ki lahko škodljivo delujejo na naše zdravje.
Izhaja iz Higiene kot vede, ki proučuje, kako zdravje v odnosu do življenjskih pogojev ohraniti in ga krepiti. Glede na definicijo, ki jo podajajo Eržen in sod. (2010) higiena okolja proučuje tiste vidike človekovega zdravja, ki jih determinirajo fizikalni, kemijski, biološki, socialni in psihološkim dejavniki okolja. Obravnava teorijo in prakso ocenjevanja, spremljanja, ukrepanja in preprečevanja
Dejavnike tveganja za zdravje je potrebno obvladovati tako v zunanjem kot v notranjem okolju, kjer človek živi, opravlja svoje delo in preživlja prosti čas.
Sanitarni inženir je poleg ostalih kompetenc posebej usposobljen za higienske analize in obvladovanje higienskih problemov v različnih objektih in delovnih procesih. Predvsem v dejavnostih, ki so pomembne za ohranjanje zdravja v celotnem življenjskem krogu človeka (zdravstveni objekti, vrtci, šole, živilsko-prehranski objekti, objekti higienske nege, domovi starejših občanov, pralnice ipd.).
Razumevanje tveganj za zdravje ljudi je eno od najpomembnejših izzivov na področju javnega zdravja.
Tudi zato je področje ocenjevanja tveganj področje, ki se v zadnjih tridesetih letih hitro razvija. Ocenjevanje tveganj je pomemben segment pri prepoznavanju in preučevanju tveganj za zdravje prebivalstva in okolja. Gre za izrazito interdisciplinarno delo, pri katerem sodelujejo različni strokovnjaki: od kemikov in biologov do zdravnikov, statistikov, fizikov, pa tudi sanitarnih inženirjev. Prvenstveno se je pristop ocenjevanja tveganj, razvil za potrebe ocenjevanja tveganj za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemikalijam.
Ob elementarnih nesrečah večjih razsežnosti (poplavah, po rušilnem potresu, neurjih, epidemiji nalezljive bolezni in drugih primerih) se prizadeta skupnost sooča s t.i. izrednimi razmerami.
Izredne razmere nastopijo takrat, ko pride (običajno nenadoma) do nesorazmerja med potrebami skupine ljudi in zmožnostjo, da se na prizadetem območju te potrebe in razmere obvladuje. Organizacija dela ob tovrstnih dogodkih je tako eden bistvenih elementov sistema zaščite, reševanja in pomoči, v katerem se zagotovi sočasno in učinkovito delo različnih služb.
