Profil

Sanitarni inženir je zdravstveni delavec ki se poglobljeno ukvarja z zdravstveno-ekološko problematiko, zna reševati higiensko-tehnične in ekološke probleme notranjega in zunanjega okolja in je posebej usposobljen za obvladovanje higienskih problemov v objektih, procesih in dejavnostih, ki so pomembne za ohranjanje zdravega življenjskega okolja človeka. Poklic se je tradicionalno uveljavil v našem prostoru, predvsem na območju JV Evrope. Sanitarni inženir se pri svojem delu poslužuje epidemioloških metod in ukrepov na preventivnem nivoju. Obvladuje tako nalezljive kot nenalezljive agense, zna zdravstveno razmišljati in inženirsko pristopiti k razreševanju problemov. Pri svojem delu povezuje pridobljena znanja na higiensko-epidemioloških, ekološko-inženirskih in upravno-pravnih področjih.

Ime sanitarni inženir je v Sloveniji tradicionalno, uveljavljeno in prepoznavno. Diplomirani sanitarni inženir je opredeljen v evidenci reguliranih poklicev v Republiki Sloveniji (Ur. L. RS , št. 44/2004) in je na seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti (Ur. L. RS , št. 82/2004), vpisan je tudi v register za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti (Ur. L. RS , št. 122/2004). Iz podatkovne baze reguliranih poklicev “Internal Market Directorate of the European Commision” je razvidno, da je Slovenija ohranila poklic sanitarnega inženirja in ga na področju zdravstva specifično registrirala in definirala.

Sanitarni inženir je, na katerikoli ravni formalne izobrazbe, v osnovi opredeljen kot tehnični strokovnjak za javno zdravje. Zdravstveni vidik profila lahko razberemo iz besede “sanitarni”, ki stereotipom navkljub izhaja iz latinskega izraza sanitas. Sanitas namreč pomeni zdravje telesa in duha (psihičnega stanja), ter tako zajema dve tretjini definicije zdravja, kot ga opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija (SZO ), ki omenjenima dvema dodaja še socialno komponento zdravja in vse tri postavlja v odnos dinamičnega ravnovesja. Italijanski izraz “sanitario”, prav tako izpeljanka iz sanitas, označuje higienske pogoje. Sanitarni inženir higienske pogoje dojema širše kot le pogoje za izvajanje osebne higiene. Higienske pogoje namreč gleda celostno z vidika obvladovanja bioloških, kemijskih, fizikalnih, geografskih in družbenih dejavnikov tveganja za zdravje populacije oz. posameznika. Pri tem deluje v kontekstu higiene kot vede, ki proučuje, kako zdravje v odnosu do življenjskih pogojev ohraniti in ga krepiti. Inženirski vidik profila izhaja iz njegove usmerjenosti v celostno načrtovanje življenjskih pogojev, s ciljem ohraniti zdravo življenjsko okolje in preprečiti škodljive vplive okolja na zdravje ljudi. Prav tako zna s tehničnimi rešitvami celovito pristopiti k razreševanju higienskih problemov v različnih okoljih in okoliščinah. Prej omenjene dejavnike tveganja za zdravje je namreč pogosto potrebno obvladovati tako v grajenem okolju, znotraj katerega sodobni človek preživi večino svojega delovnega in prostega časa, kot tudi širše, v naravnem okolju. Sanitarni inženir se od preostalih zdravstvenih profilov, pri katerih je v ospredju obravnava posameznika, loči po svojem izrazito preventivnem delovanju in z odpravo negativnih oziroma škodljivih zunanjih vzrokov skrbi za zdravje tako posameznika kakor širše populacije.

Poklic sanitarnega inženirja danes od diplomanta zahteva multidisciplinarna znanja, predvsem iz zdravstvenega, tehničnega, tehnološkega, ekološkega in tudi družboslovnega področja.

Higiena okolja, poznana tudi kot zdravstvena ekologija, se ukvarja z obvladovanjem (preprečevanjem in odstranjevanjem) dejavnikov okolja, ki lahko škodljivo delujejo na naše zdravje.

Izhaja iz Higiene kot vede, ki proučuje, kako zdravje v odnosu do življenjskih pogojev ohraniti in ga krepiti.  Glede na definicijo, ki jo podajajo Eržen in sod. (2010) higiena okolja proučuje tiste vidike človekovega zdravja, ki jih determinirajo fizikalni, kemijski, biološki, socialni in psihološkim dejavniki okolja. Obravnava teorijo in prakso ocenjevanja, spremljanja, ukrepanja in preprečevanja dejavnikov v okolju, ki lahko škodljivo delujejo na zdravje sedanje ali bodočih generacij. V današnji praksi sanitarnih inženirjev gre v tem segmentu predvsem za aktivnosti, ki se jim bomo podrobneje posvečali tudi v tem vsebinskem sklopu:

• biološka, fizikalna in kemijska varnost živil,
• biološka, fizikalna in kemijska varnost pitne vode,
• biološka, fizikalna in kemijska varnost kopalnih voda,
• dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija,
• emisije v zrak,
• izpostavljenost hrupu,
• predmeti splošne rabe,
• ravnanje z odpadki in odpadnimi vodami,
• presoja vplivov na okolje,
• varnost in zdravje pri delu.

Dejavnike tveganja za zdravje je potrebno obvladovati tako v zunanjem kot v notranjem okolju, kjer človek živi, opravlja svoje delo in preživlja prosti čas.

Sanitarni inženir je poleg ostalih kompetenc posebej usposobljen za higienske analize in obvladovanje higienskih problemov v različnih objektih in delovnih procesih. Predvsem v dejavnostih, ki so pomembne za ohranjanje zdravja v celotnem življenjskem krogu človeka (zdravstveni objekti, vrtci, šole, živilsko-prehranski objekti, objekti higienske nege, domovi starejših občanov, pralnice ipd.). V tem vsebinskem sklopu se bomo tako posvečali elementom in načinom higiensko-tehničnega obvladovanja objektov in procesov v različnih okoljih in okoliščinah. Ukvarjali pa se bomo tudi z orodji in pristopi, ki so potrebni za analizo in obvladovanje higiensko občutljivih delovnih procesov (npr. v zdravstvu, v živilsko-prehransko oskrbovalni dejavnosti, dejavnosti higienske nege itd.). Tako bodo obravnavani kriteriji in norme za posamezne objekte oz. procese, dobre prakse, novosti na področju sistemov za zagotavljanje varnosti živil (HACCP), programov obvladovanja bolnišničnih okužb, internih standardov, standardiziranih postopkov (protokolov), postopkov vzorčenja itd.

Razumevanje tveganj za zdravje ljudi je eno od najpomembnejših izzivov na področju javnega zdravja.

Tudi zato je področje ocenjevanja tveganj področje, ki se v zadnjih tridesetih letih hitro razvija. Ocenjevanje tveganj je pomemben segment pri prepoznavanju in preučevanju tveganj za zdravje prebivalstva in okolja. Gre za izrazito interdisciplinarno delo, pri katerem sodelujejo različni strokovnjaki: od kemikov in biologov do zdravnikov, statistikov, fizikov, pa tudi sanitarnih inženirjev. Prvenstveno se je pristop ocenjevanja tveganj, razvil za potrebe ocenjevanja tveganj za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemikalijam.

V nadaljevanju pa se je uporaba ocenjevanja tveganj uspešno razširila tudi na segment vplivov na okolje. Poleg ocenjevanja kemijskih tveganj se lahko ocenjuje tudi izpostavljenost fizikalnim ali (mikro)biološkim dejavnikom tveganja. Če pri oceni tveganja ugotovimo, da tveganje obstaja, vedno sledi naslednji korak, in sicer uvedba ukrepov za upravljanje, obvladovanje in zmanjševanje tveganja. Ker gre za aktualno strokovno področje dela sanitarnega inženirja mu namenjamo poseben prostor v okviru samostojnega vsebinskega sklopa.

Ob elementarnih nesrečah večjih razsežnosti (poplavah, po rušilnem potresu, neurjih, epidemiji nalezljive bolezni in drugih primerih) se prizadeta skupnost sooča s t.i. izrednimi razmerami.

Izredne razmere nastopijo takrat, ko pride (običajno nenadoma) do nesorazmerja med potrebami skupine ljudi in zmožnostjo, da se na prizadetem območju te potrebe in razmere obvladuje. Organizacija dela ob tovrstnih dogodkih je tako eden bistvenih elementov sistema zaščite, reševanja in pomoči, v katerem se zagotovi sočasno in učinkovito delo različnih služb.

Seveda z namenom, da se, kolikor je le mogoče, zmanjšajo posledice posamezne nesreče, še zlasti pa preprečijo oziroma zmanjšajo človeške žrtve. S sanitarno-higienskega vidika je treba v izrednih razmerah, še zlasti, ko je potrebna premestitev ljudi iz ogroženih krajev, izvajati higiensko tehnične ukrepe kot so:

• urejanje začasnih bivališč,
• preskrba s pitno vodo,
• zagotovitev razmer za izvajanje osebne higiene,
• upoštevanje higienskih zahtev pri preskrbi z živili in pripravljanju hrane,
• odstranjevanje odpadkov iz začasnih bivalnih naselij,
• dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija, dekontaminacija,
• nadzor nad izvajanjem začasnih ukrepov (Jevšnik, Slabe, Bauer, 2012).

Dejstvo, da sanitarni inženir s svojimi znanji, veščinami ter miselnostjo lahko pomembno pripomore k obvladovanju izrednih razmer, pogostost tovrstnih dogodkov in dosedanje udejstvovanje sanitarnih inženirjev na tem področju so povod za posebno vsebinsko poglavje namenjeno delovanje v izrednih razmerah.

Sanitarni inženirji imajo ključno vlogo pri zagotavljanju javnega zdravja in prepoznavanju ter obvladovanju dejavnikov tveganj, pri čemer njihovo delo presega zgolj higiensko-tehnične vidike, saj vključuje pomembno pomebno odgovornost do družbe, narave in prihodnjih generacij. Filozofska perspektiva omogoča, da razmišljamo o tem poklicu skozi koncept, kjer tisti, ki izvaja naloge, postane tudi njihov upravitelj. Ta ideja odraža prehod iz enostavnega izvajalca nalog v nosilca odgovornosti, ki se ne zgolj odziva na zahteve, ampak dejavno usmerja in oblikuje normativne okvirje za zdravo okolje in človeka.

V svojem bistvu sanitarni inženir deluje kot varuh zdravja – kot tisti, ki na “nevidnih” frontah obvladuje dejavnike tveganj in preprečuje širjenje bolezni ali druge posledice, ki izhajajo iz matrice okoljskih in zdravstvenih tveganj. Sprva je torej osredotočen na javni interes, izvaja predpisane naloge in postopke. Vendar pa se z razvojem družbenih potreb in ekološke ozaveščenosti njegov položaj postopoma premika. Iz izvajalca javnozdravstvenih ukrepov postaja skrbnik teh procesov, saj ne samo izvaja, temveč postavlja standarde, usmerja procese in na koncu odloča, kaj je najboljše za proces, zaposlene v procesu, širše okolje oziroma celotno skupnost.

Filozofsko razmišljanje razkriva, da mora sanitarni inženir poleg tehničnih veščin razviti tudi sposobnost moralne presoje in etičnega razmisleka. Kot nekdo, ki vpliva na zdravje in blaginjo mnogih, ima moč in dolžnost odločati o tem, kako varovati naravo in ohranjati zdravje ljudi. V tej vlogi postaja vodja lastnih odločitev, ki jih vodijo globoko ponotranjene vrednote varnosti, skrbi za ranljive skupine in ohranjanja zdravja in okolja v širšem kontekstu.

Močna etična drža je temelj zaupanja in integritete posameznika, ki se ne izogiba težkim odločitvam in odgovornostim, temveč ravnajo v skladu z najvišjimi moralnimi standardi, tudi ko to pomeni osebno žrtev. Sanitarni inženirji z visokimi etičnimi standardi ravnajo v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji ter oblikujejo in spoštujejo pravila in norme.

Postopoma se pri delu sanitarnih inženirjev vzpostavlja tudi nova etična paradigma – prehajajo iz vloge pasivnih opazovalcev v vlogo aktivnih oblikovalcev zdravstvenih normativov in politik. S tem pride do prepleta med odgovornostjo in vplivom. Ko sanitarni inženir postane “gospodar”, to ni gospodarjenje v klasičnem pomenu oblasti, temveč gospodarjenje v obliki skrbništva nad življenjskim okoljem, v katerem se prepletajo zdravje, ekologija in trajnost.

Sodobni sanitarni inženirji tako postajajo vizionarji. Vizionarska naravnanost je sposobnost posameznika, da se osredotoči na dolgoročne cilje in prihodnost, ter se usmerja v iskanje novih priložnosti in izzivov. Posamezniki z vizijo niso omejeni na vsakodnevne naloge, temveč razmišljajo širše. Njihovo delo presega zgolj poklicne dolžnosti, saj postavljajo temelje za svet, kjer bodo prihodnje generacije živele varneje. Ta prehod iz izvajalca tehničnih nalog v vitalno družbeno vlogo najbolje opisuje sanitarno inženirstvo kot stroko, ki jo vodijo etične zakonitosti na področju ohranjanja in krepitve zdravja ter varstva okolja.