Sanitarni inženirji imajo ključno vlogo pri zagotavljanju javnega zdravja in prepoznavanju ter obvladovanju dejavnikov tveganj, pri čemer njihovo delo presega zgolj higiensko-tehnične vidike, saj vključuje pomembno odgovornost do družbe, narave in prihodnjih generacij. Filozofska perspektiva omogoča, da razmišljamo o tem poklicu skozi koncept, kjer tisti, ki izvaja naloge, postane tudi njihov upravitelj. Ta ideja odraža prehod iz enostavnega izvajalca nalog v nosilca odgovornosti, ki se ne zgolj odziva na zahteve, ampak dejavno usmerja in oblikuje normativne okvirje za zdravo okolje in človeka.
V svojem bistvu sanitarni inženir deluje kot varuh zdravja – kot tisti, ki na “nevidnih” frontah obvladuje dejavnike tveganj in preprečuje širjenje bolezni ali druge posledice, ki izhajajo iz matrice okoljskih in zdravstvenih tveganj. Sprva je torej osredotočen na javni interes, izvaja predpisane naloge in postopke. Vendar pa se z razvojem družbenih potreb in ekološke ozaveščenosti njegov položaj postopoma premika. Iz izvajalca javnozdravstvenih ukrepov postaja skrbnik teh procesov, saj ne samo izvaja, temveč postavlja standarde, usmerja procese in na koncu odloča, kaj je najboljše za proces, zaposlene v procesu, širše okolje oziroma celotno skupnost.
Filozofsko razmišljanje razkriva, da mora sanitarni inženir poleg tehničnih veščin razviti tudi sposobnost moralne presoje in etičnega razmisleka. Kot nekdo, ki vpliva na zdravje in blaginjo mnogih, ima moč in dolžnost odločati o tem, kako varovati naravo in ohranjati zdravje ljudi. V tej vlogi postaja vodja lastnih odločitev, ki jih vodijo globoko ponotranjene vrednote varnosti, skrbi za ranljive skupine in ohranjanja zdravja in okolja v širšem kontekstu.
Močna etična drža je temelj zaupanja in integritete posameznika, ki se ne izogiba težkim odločitvam in odgovornostim, temveč ravnajo v skladu z najvišjimi moralnimi standardi, tudi ko to pomeni osebno žrtev. Sanitarni inženirji z visokimi etičnimi standardi ravnajo v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji ter oblikujejo in spoštujejo pravila in norme.
Postopoma se pri delu sanitarnih inženirjev vzpostavlja tudi nova etična paradigma – prehajajo iz vloge pasivnih opazovalcev v vlogo aktivnih oblikovalcev zdravstvenih normativov in politik. S tem pride do prepleta med odgovornostjo in vplivom. Ko sanitarni inženir postane “gospodar”, to ni gospodarjenje v klasičnem pomenu oblasti, temveč gospodarjenje v obliki skrbništva nad življenjskim okoljem, v katerem se prepletajo zdravje, ekologija in trajnost.
Sodobni sanitarni inženirji tako postajajo vizionarji. Vizionarska naravnanost je sposobnost posameznika, da se osredotoči na dolgoročne cilje in prihodnost, ter se usmerja v iskanje novih priložnosti in izzivov. Posamezniki z vizijo niso omejeni na vsakodnevne naloge, temveč razmišljajo širše. Njihovo delo presega zgolj poklicne dolžnosti, saj postavljajo temelje za svet, kjer bodo prihodnje generacije živele varneje. Ta prehod iz izvajalca tehničnih nalog v vitalno družbeno vlogo najbolje opisuje sanitarno inženirstvo kot stroko, ki jo vodijo etične zakonitosti na področju ohranjanja in krepitve zdravja ter varstva okolja.
Aleš KRULEC, Zbornica sanitarnih inženirjev Slovenije, Inštitut za sanitarno inženirstvo
Mojca JEVŠNIK, Zdravstvena fakulteta, Univerza v Ljubljani
