Katarina Železnik Logar je diplomirala leta 2000 na takratni Visoki šoli za zdravstvo. V okviru diplomskega dela se je ukvarjala s problematiko hepatitisa C v Sloveniji. Študij je nato nadaljevala na Univerza v Novi Gorici, kjer je leta 2011 tudi magistrirala (Waste treatment within craft enterprises (SMEs-small and medium sized enterprises) and proposals for improvement).
Njena prva zaposlitev (april 2001 – december 2002) je bila v zasebnem podjetju, kjer je opravljala naloge svetovalke za promet z nevarnimi kemikalijami. Nato je od januarja 2003 do septembra 2004 na delovnem mestu strokovne sodelavke v podjetju ZVD d.o.o., s kolegi opravljala preglede za pridobitev obratovalnih dovoljenj v gostinskih lokalih, ki so bili takrat še obvezni. V tem obdobju je opravila tudi strokovna izpita iz varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti. Od septembra 2004 do avgusta 2013 je opravljala delo svetovalke na področju varnosti pri delu, požarne varnosti in varstva okolja na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS). V času zaposlitve na OZS je sodelovala tudi v različnih evropskih projektih, kjer se je podrobno spoznala z delovanjem evropskih inštitucij. Trenutno je zaposlena na Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor kot vodja poslovne enote Ljubljana.
Pri njenem delu se pravzaprav nikoli ne zgodi, da bi ji postalo dolgčas, saj se glede na raznolikost naročnikov stalno kaj dogaja. Najbolj pa jo veseli, ko pripomore k vpeljavi dobrih rešitev in izboljšav, kar je tudi odlična motivacija za delo.
Katere strokovne naloge na področju varnosti in zdravja opravljate na trenutnem delovnem mestu?
Ukvarjam se predvsem z izvedbo usposabljanj na področju varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti, izvajanjem in organizacijo strokovnih seminarjev, izdelavo strokovnih podlag za ocene tveganja ter svetovanjem delodajalcem o izpolnjevanju obveznosti. Sem pa tudi članica v Nacionalni mreži za sodelovanje z Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu. Kot svetovalka za promocijo zdravja se trudim, da pri delodajalcih presežemo miselnost, da je to zgolj zakonska obveznost in strošek, saj je že dolgo znano, da se vsak evro vložen v zdravje zaposlenih obrestuje vsaj trikratno.
Kateri dejavnik tveganja po vaši oceni dolgoročno predstavlja največjo grožnjo javnemu zdravju oz. največji izziv vsem, ki strokovno delujete na področju varnosti in zdravja pri delu.
Zagotovo so to kostno mišična obolenja, ki so jih evropskih sindikatih že pred leti pomenljivo poimenovali »slabo razumljena pandemija«. Verjetno tudi ni naključje, da ima Evropska agencija za varnost pri delu v dvajsetih letih že tretjo vseevropsko kampanjo na to temo. Kostno-mišična obolenja so najbolj razširjena z delom povezana zdravstvena težava v Evropi in eden od najpogostejših vzrokov za invalidnost, odsotnost z dela zaradi bolezni in predčasno upokojevanje, čeprav jih je v veliki meri možno preprečiti. Poleg tega, da poslabšajo zdravje prizadetih delavcev, imajo tudi izredno velik vpliv na javno zdravje in s tem je to velik javno zdravstveni problem. Na delovnih mestih lahko včasih že z majhnimi izboljšavami in vložki pripomoremo k odpravljanju številnih obolenj in hkrati pripomoremo k izboljšanju poslovanja organizacije. Številne študije nedvoumno dokazujejo zdravstveno in stroškovno učinkovitost ergonomskih ukrepov.
Kakšen je sicer odnos delodajalcev do področja varnosti in zdravja pri delu? Se z leti spreminja? Kakšen je trend?
Če je prejšnja gospodarska kriza pokazala, da je bilo področje varnosti pri delu ena prvih žrtev recesije, se je trend v preteklih letih obrnil navzgor. Marsikateri delodajalec zgledno skrbi za varnost in zdravje svojih zaposlenih in uvaja izboljšave. Mi pa se kot zunanji strokovni delavci trudimo, da tudi delavci sami razumejo zakaj je vse to sploh potrebno. Vidimo lahko, da se večletni trud splača, ko se spremeni miselnost in vsi deležniki razumejo, da imamo konec koncev skupen cilj – da se nihče ne bo poškodoval ali zbolel zaradi dela, ki ga opravlja. Rada bi izpostavila tudi zelo dobre izkušnje, ki jih imamo s tujimi delodajalci, kjer praviloma zelo resno in dosledno pristopajo k tovrstnim aktivnostim in kjer ne govorimo samo o doseganju zakonskega minimuma. V zadnjih letih vedno bolj opažamo, da se delodajalci vendarle vse bolj zavedajo, da brez dobre varnosti in zdravja pri delu podjetje ne more biti uspešno. Dober kazalnik tega je tudi epidemija covida-19 in z njo povezano sprejemanje zaščitnih ukrepov za zdravje zaposlenih.
Kako pomemben element pri vašem delu sta ocena (ocenjevanje) tveganja za zdravje ter meritve delovnih pogojev? Na kakšne načine pristopate? Katere smernice upoštevate?
Z ocenjevanjem tveganja ugotavljamo nevarnosti, katerim so delavci pri delu izpostavljeni. V našem podjetju imamo izdelan lasten program, ki omogoča enostavno izdelavo dokumentacije in kasnejših revizij ocen tveganja. Analizo tveganj izvajamo po IVD metodi s pomočjo ADM obrazcev, kjer program na podlagi vnesenih oz. izbranih vrednosti na podlagi vgrajene matrike poda stopnjo tveganja. V sklopu analize delovnega mesta izvajamo tudi oceno tveganja zaradi ročnega premeščanja bremen, izpostavljenosti delavcev nevarnim snovem na delovnih mestih. Nevarne snovi so nemalokrat nezadostno obravnavane v delovnih okoljih. V pomoč pri izdelavi so pri večini vnosov izdelani šifranti z možnostjo arhiviranja dodatnih lastnih tekstov
Meritve delovnih pogojev so zelo pomembne, saj na ta način lahko odkrijemo prikrite nevarnosti na delovnih mestih in strokovni delavci imamo podlago za lažjo vpeljavo ukrepov tako pri delavcih kot tudi pri odločevalcih. Na področju meritev kemijskih škodljivosti je zahtevana akreditacija – laboratorij mora delovati v skladu s standardnem SIST EN ISO/IEC 17025, kar pomeni da so meritve izvede na ustreznem nivoju. Tudi ostale meritve: torej hrup, osvetlitev, toplotne razmere izvajamo v skladu z veljavno zakonodajo in standardi. Vsi merilniki so vodeni v neprekinjeni verigi kalibracij in internih preverjanj.
Ali ergonomijo lahko štejemo kot del zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu? V kakšnem odnosu je ergonomija do ostalih vidikov?
Že sam Zakon o varnosti in zdravju pri delu v temeljnih načelih delodajalcu nalaga obveznost prilagajanja dela posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja. Odločilnega pomena za zdravo in prijetno delo je pravilno urejeno in organizirano delovno mesto. Uporaba ergonomije na delovnem mestu ima veliko prednosti; za delavca so najpomembnejše zdrave in varne delovne razmere, za delodajalca pa racionalizacija in humanizacija dela.
Se je pa potrebno zavedati, da ergonomija sama ne reši problema kostno mišičnih bolezni. Imamo tudi ogromno prostora za izboljšave, saj se o ergonomiji premalo razmišlja že v fazi načrtovanja delovnih mest in procesov, čeprav zakonodaja to zahteva, poglejmo samo primere ureditve v nekaterih diskontnih trgovinah, kjer so blagajne praviloma obrnjene vse v eno stran, torej pri delu prihaja do obremenitve specifičnih delov telesa, namesto, da bi jih obrnili v levo in desno stran. Tu naj izpostavim dober primer Španije, kjer je delodajalec dolžan izvesti ergonomsko oceno tveganja ob načrtovanju delovnih mest in procesov ter tudi ob spremembah. Če se zapostavlja pomen ergonomije to lahko vodi do pojava številnih zdravstvenih težav, ki posledično vplivajo na zmanjšanje učinkovitosti zaposlenih, poveča se odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodb in drugih zdravstvenih razlogov.
Ergonomija sama prepleta medicinsko, biološko in inženirsko znanost, ključni dejavnik uspeha pa je upoštevanje drugih preventivnih ukrepov kot so zagotavljanje varne delovne opreme, prilagajanje tehničnemu napredku, ustrezna navodila delavcem, posebno usposabljanje itd.
Glede na aktualno epidemiološko situacijo ste se verjetno v zadnjem letu veliko posvečali tudi novemu dejavniku tveganja (SARS-Cov-2). Nam lahko opišete na kakšen način se je pristopilo k obvladovanju na tega dejavnika tveganja delovnih mestih.
Pri delodajalcih smo pomagali predvsem pri uvajanju preventivnih ukrepov, skupaj smo iskali in definirali kritična mesta za pojav in širjenje okužb, svetovali glede potrebne osebne varovalne opreme, pomagali pri uvajanju dela od doma in drugih ukrepov v podjetju za zajezitev širjenja okužb. Če smo v prvem valu imeli pomanjkljive informacije, smo jeseni o virusu in širjenju vedeli že precej več in temu posvetili tudi dodatne ukrepe.
V juniju 2020 se je z vključitvijo SARS-Cov-2 kot dejavnik tveganja v skupino 3 Direktive o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu, pričelo bolj intenzivno delati na posodobitvah obstoječih ocen tveganja, saj se bioloških dejavnikov v preteklosti praviloma ni obravnavalo, razen v specifičnih delovnih okoljih. V sodelovanju z izvajalci medicine dela pa se je odločalo o umiku delavcev iz ranljivih skupin, v marsikaterem podjetju tako nekateri zaposleni delajo od doma že vse od marca 2020.
Že prej smo vedeli, da je v organizacijah izredno pomembno primerno komuniciranje z zaposlenimi, sicer se še tako dober ukrep ali namen lahko popolnoma narobe interpretira. V času epidemije pa je to še toliko bolj pomembno, včasih se je kje nehote zgodilo, da so pri obveščanju o ukrepih in drugih pomembnih vprašanjih v povezavi z epidemijo spregledali tuje delavce, ki morda ne razumejo jezika in jih v naših podjetjih ni tako malo ali pogodbenike, čistilno osebje in druge osebe, ki niso direktno del tima, pa vseeno delamo z njimi.
Delodajalci se v tem obdobju na nas obračajo predvsem v situacijah, ko pride do pojava okužb v delovnem okolju, kjer pomagamo pri »prvi triaži« določanja visoko rizičnih kontaktov, ki jih je potrebno takoj umakniti iz delovnega okolja. Imamo tudi kar nekaj primerov dobre prakse, kjer se je ob sodelovanju z medicino dela in vključenostjo delodajalca širjenje okužb v podjetju uspešno zajezilo. V preteklem letu smo ugotovili, da veliko organizacij nima pripravljenega »scenarija ukrepov« v primeru prekinitve poslovnega procesa, kar lahko vpliva na bistveno počasnejše reagiranje, zato naše naročnike spodbujamo k pripravi tega dokumenta. Tudi ko bo epidemije konec, se bomo namreč lahko srečali s situacijami, kjer je potrebno hitro ukrepanje. (npr. požar, potres ipd.) in če imajo organizacije pripravljene scenarijem je to bistveno lažje.
V kolikšni meri ste se z delom od doma srečevali pred epidemijo in koliko sedaj? Kje v tem primeru so ključni izzivi zagotavljanja zdravja zaposlenih?
Pred epidemijo se je za delo na daljavo (delo od doma) odločalo izredno nizko število delodajalcev, z nekaterimi izjemami. Ugotavljam, da so v preteklosti praviloma bila temu bolj naklonjena tuja podjetja. V spomladanskem valu epidemije je bilo število delavcev, ki je delo opravljalo od doma precej višje kot je danes. V marsikateremu podjetju tej obliki dela niso naklonjeni, po eni strani je to gotovo tudi zaradi zakonske odgovornosti delodajalca za varno delo na daljavo. Pogosto slišimo tudi pomislek o težjem nadzoru zaposlenih in pomanjkljivi digitalizaciji slovenskega gospodarstva.
Eno pogostih vprašanj, ki jih dobimo s strani tako zaposlenih kot tudi delodajalcev je, ali zaposleni lahko dela doma na kuhinjskem stolu. Na kratek rok zaradi tega posledic na zdravju najbrž ne bo, na dolgi rok pa je lahko že druga zgodba. Seveda pa si tudi kuhinjski stol lahko uredimo na način, da bo sedenje bolj udobno.
Ključni izzivi na strani delodajalca so preverjanje ustreznosti delovnega okolja doma, ki včasih niti v delovnih prostorih pri delodajalcu ni ustrezno, izdelava ocene tveganja, oteženo komuniciranje, pogosto pa tudi nadzor. Na strani delavcev je ena ključnih težav pomanjkanje primerne opreme, pravica do odklopa, pomanjkljiva podpora in komunikacija in pa seveda obilica sedečega dela. V Veliki Britaniji so tako v eni od raziskav že zabeležili številne pritožbe zaposlenih o kostno mišičnih težavah, kar kaže na to, da ima delo na daljavo svojo ceno.
Kako sicer vidite vlogo sanitarnega inženirja na področju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu?
Mislim, da lahko sanitarni inženir s svojo širino, poznavanjem procesov v delovnem okolju in postopki za varovanje delavcev pred škodljivimi vplivi delovnega okolja svoje delo uspešno opravlja tako sam kot tudi v timu strokovnjakov. S svojo širino in vedoželjnostjo pa se lahko hitro znajdeš na številnih področjih, kar mislim da je ena naših prednosti. Opravljanje strokovnih nalog s področja varnosti pri delu je sicer regulirano, zato je potrebno predhodno opraviti strokovni izpit, izkazovati določen nivo znanja in izkušenj in se tudi letno udeleževati strokovnih seminarjev.
Je po vaši oceni na področju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu bolj primeren model zunanjih svetovalcev, ki jih podajte najame za tovrstne storitve ali strokovni sodelavec/ci zaposlen/i v podjetju?
Posebnost Slovenije v evropskem prostoru, kar kažejo tudi podatki resornega ministrstva je, da izredno velik delež delodajalcev za zagotavljanje storitev s področja VPD najema zunanje izvajalce. Ob tem naj poudarim, da je to stanje tudi posledica ureditve pretekle zakonodaje. V daljni preteklosti je Slovenija imela to področje dokaj dobro urejeno, starejši kolegi vedo povedati, da so nekatera podjetja že v sedemdesetih letih imela organizirano vadbo med delom, in k nam so se prihajali učiti o dobrih praksah celo iz severne Evrope. Potem pa se je vse to žal zanemarilo, področje varnosti pri delu pa se je pogosto preselilo iz organizacij k zunanjim izvajalcem, saj so podjetja stremela k nižjim stroškom.
Lahko rečem, da najboljše rezultate dosegamo v organizacijah, kjer zaposlujejo kader, ki skrbi za izvajanje ukrepov iz varnosti pri delu, mi pa opravljamo določene strokovne naloge kot zunanji izvajalci. Naša idealna stranka je delodajalec, ki se aktivno vključuje v reševanje problematike, varnost pri delu pa je del organizacijske kulture. Imamo pa tudi kakšen primer, ko delodajalec želi samo kupiti storitev, da opravi zakonsko obveznost. V takih primerih tudi mi težko vplivamo na kakršnekoli izboljšave.
Izredno pomembno pa je, da kot zunanji izvajalci ne razmišljamo, da je ena rešitev uporabna v vseh organizacijah in je kot take tudi ne ponujamo. Vsaka organizacija je namreč zgodba zase in dober strokovnjak bo to prepoznal in ne vsiljeval nekih instant rešitev s katerimi na koncu ni nihče zadovoljen.
Kakšna so bila sicer vaša pričakovanja, ko ste bila še študentka? Kako se spominjate tistih časov?
V mojih študentskih letih smo velikokrat slišali opazko, da sanitarci smo pa težko zaposljivi. V tistih časih so bile zaposlitve bolj kot ne možne na inšpektoratu in takratnem Zavodu za zdravstveno varstvo, kar je bila moja tiha želja po koncu študija. Tam se nisem nikoli zaposlila, sem pa po končanem študiju dobila priložnost v družinskem podjetju, kot svetovalka za promet z nevarnimi snovmi. V malem podjetju je običajno tako, da poprimeš tudi za drugo delo, če je potrebno in sama sem se spoznavala tudi s komercialnimi deli in podjetništvom, kar mi danes pride zelo prav.
Kako kot delovna mentorica vidite današnje študente sanitarnega inženirstva?
Vse od mojih začetkov dela, še kot študentka in nato na poklicni poti naprej sem imela veliko srečo s sodelavci, nadrejenimi in stanovskimi kolegi. Od njih sem se veliko naučila, zato tudi moje znanje in izkušnje rada predajam naprej, saj verjamem, da je znanje največ vredno takrat, ko ga deliš. Današnje študente vidim precej bolje pripravljene na prakso v organizacijah kot sem bila sama in s tem tudi bolj samozavestne.
Kje vidite strokovne izzive v bodoče?
V letu 2014 sem zaključila usposabljanje za promotorje zdravja na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa in želim si, da bi pri delodajalcih bil večji posluh za izvajanje aktivnosti na področju promocije zdravja. Z dobro analizo stanja in temu prilagojenimi aktivnostmi lahko bistveno vplivamo na boljše zdravje zaposlenih. Tu bi morala z ugodnejšo davčno politiko pomagati tudi država, kar se že dolgo obeta. Eden od najtežjih izzivov poleg prej že omenjenih kostno mišičnih obolenj na področju varnosti in zdravju pri delu, pa mislim da so psihosocialna tveganja in stres, povezan z delom, saj močno vplivajo na zdravje posameznikov, organizacij in nacionalnih gospodarstev.
Zaključna misel?
Družite se z ljudmi, ki so pozitivno naravnani in se učite od njihovih izkušenj in naj vam ne bo škoda časa za investicijo v vseživljenjsko učenje.
Intervju izvedel: dr. Andrej Ovca, dipl. san. inž.